STEZOSLEDCI: Novinarstvo

Posted in Rod Albina Močnika Celje, Stezosledci, Veščine in spretnosti

STEZOSLEDCI: Novinarstvo

Veš, kaj je to vodilo? Znaš poiskati dobro zgodbo in jo zapisati? Veš, kakšne znanja potrebuje novinar ali novinarka za opravljanja svojega dela? Kako napisati pismo uredniku? Ali res pred vsakim ker, ki, ko, da, če vejica skače? Osvoji stezosledsko veščino Novinarstvo.

ANGLEŠKO IME VEŠČINE: journalism

ZAHTEVE:

  1. Zna opisati elemente dobrega vodila in uporabo ter pomen naslovov.
  2. Napiše članek z vsaj tremi odstavki in dobrim vodilom.
  3. Zna pojasniti, kaj je bistveno pri pisanju dobre zgodbe.
  4. Zna pojasniti razliko med pasivnimi in aktivnimi glagoli (tvorniki in trpniki). Navede tudi primere.
  5. Poiskal/-a je navodila za pisanje in jih preučil/-a.
  6. Napisal/-a je zgodbo na izbrane teme.
  7. Napisal/-a je zgodbo za objavo v adventistični publikaciji.
  8. Zna pojasniti sestavne dele spremnega pisma uredniku. Spremno pismo tudi napiše.
  9. Zna pojasniti, katera izobrazba je koristna za opravljanje novinarskega poklica.
  10. Zna pojasniti, katere vrste delovnih mest so na voljo vsem, ki jih novinarstvo zanima.

POMOČ PRI UČENJU: http://wiki.pathfindersonline.org/w/Adventist_Youth_Honors_Answer_Book/Vocational/Journalism

PPT predstavitev VEŠČINE

KNJIŽICA: STEZOSLEDCI journalism, novinarstvo

(NASVET: Pri tiskanju uporabite funkcijo KNJIŽICA. Tako se vam bodo strani samodejno razporedile v knjižni način.)

https://youtu.be/pGc7xH4-7B8

VPRAŠANJA IN NALOGE:

1. Opiši elemente dobrega vodila in uporabo ter pomen naslovov.

VODILO:

V novinarskih prispevkih so začetni deli prispevka najpogosteje povezani z naslovom. Prvi (od)stavek, ki naslovu sledi, novinarji imenujemo vodilo. Včasih, ne pogosto, je vodilo sestavljeno iz dveh stavkov. Naslov in vodilo sta lahko obravnavana kot samostojna enota, saj v največ primerih služita le kot kažipot glavnih tem za nadaljevanje prispevka. Naslov se v vodilu pogosto ponovi, vendar v razširjeni obliki. To se pojavlja predvsem zaradi tega, ker naslove večinoma ne pišejo avtorji sami, temveč uredniki, ki največkrat v naslovu kar povzamejo vodilo.

V  vodilu  naj  bi  bila  navedena  najpomembnejša  novica  novinarskega  prispevka  oz.  povzetek  najpomembnejših novičarskih elementov.

Nekateri  novinarski  učbeniki  navajajo,  da  naj  bi  bili  v  vodilu  posredovani  odgovori  na  vprašanja 5K + Z.

NASLOVI:

Časopisni ali revijalni naslovi so zelo pomembni, saj so ob fotografiji prav naslovi tisti, ki bralca pritegnejo ali odvrnejo od branja besedila. Poleg naslovov, ki jih kot naslove dojema najširša javnost, pa v tiskanih medijih poznamo še celo vrsto naslovov, ki jih bralci niti ne opazijo ali pa jih ne dojemajo kot naslove, čeprav jih uporabljajo – v glavnem kot pomoč pri orientaciji znotraj medija.

Naslov  ne more nastopati brez besedila in brez besedila sploh ne obstaja. Tudi sicer je odvisnost naslova in besedila velika, čeprav naslov »komunicira« tako z besedilom kot tudi z bralcem. Besedilo napoveduje ali povzema njegovo bistveno vsebino, bralcu pa posreduje to vsebino in (ali) ga vabi k branju. Naslovi imajo torej več vlog ali funkcij.

Pravi naslovi

To so naslovi, ki jih tudi bralci dojemajo kot naslove. Glavni med njimi so naslovijski naslovi in nenaslovijski naslovi.

Naslovijski naslovi:

  • Nadnaslov: Napisan je nad glavnim naslovom, praviloma z večjimi črkami kot besedilo, a z manjšimi od naslova. Lahko je dolg (pri dvostranskih besedilih tudi več kot 60 znakov) ali zelo kratek (včasih ga sestavlja ena sama beseda). Nadnaslov prinaša osnovne informacije o vsebini besedila, dejstva našteje v razmeroma preprosti obliki. Vsebina nadnaslova je pomembnejša od njegovega stila, čeprav pri nekaterih medijih to ne velja.
  • Podnaslov: Ima podobno vlogo kot nadnaslov: bralcu postreže z osnovnimi informacijami o vsebini, tudi na izzivalen način, a je stilno manj zaznamovan kot naslov. Ko nastopa sam z naslovom, nadomešča nadnaslov; ko je del velikega naslovja, pa ga dopolnjuje.
  • Naslov: To je tisto, čemur večina bralcev pravi naslov. Izpisan je z največjimi črkami, in ker vzamejo večje črke več prostora, je pogosto krajši od nadnaslova ali podnaslova. Pogosto obsega eno samo vrsto, lahko tudi dve, redkeje tri ali več. Ta pravila so običajno določena z vsakokratno grafično oziroma likovno podobo tiskanega medija. Za razliko od nadnaslova njegova glavna vloga ni samo obvestiti bralca o vsebini besedila, temveč ga skuša k branju zvabiti tudi s stilističnimi posebnostmi.Včasih je lahko malo dvoumen, izzivalen, pogosto uporablja figure, ki so povezane z vsebino besedila. Pri besedilih, ki imajo tudi fotografijo, naslov deluje tudi »v paru« s fotografijo. Neredko naslov in fotografija povesta bistvo ali glavni poudarek vsebine besedila, pri čemer se lahko tudi dopolnjujeta tako, da se naslov prilagaja fotografiji (kar je pogosteje) ali da med več ponujenimi fotografijami urednik ali novinar izbere tisto, ki skupaj z naslovom bolje ilustrira vsebino.

Večina slovenskih časopisov uporablja ves sklop naslovijskih naslovov oziroma veliko naslovje (nadnaslov, naslov in podnaslov) za daljša novinarska besedila, za krajša pa bodisi izpustijo nadnaslov bodisi podnaslov.

Nekateri časniki in revije pa imajo samo naslov in podnaslov ali samo nadnaslov in naslov. Večina medijev se drži enotnega pravila, da imajo samo eno dvojno kombinacijo (ali naslov in nadnaslov ali naslov in podnaslov) skozi ves časopis, le redki mešajo eno in drugo kombinacijo.

Nenaslovijski naslovi: Podobno kot nepravi naslovi tudi ti naslovi večinoma ne vabijo k branju (izjemi sta mali naslov in mednaslov), temveč predvsem označujejo posamezne dele besedil. Tudi bralci jih v glavnem ne dojemajo kot prave naslove.

Nenaslovijski naslovi so:

  • Mali naslovi: So krajši naslovi znotraj rubrik (kot je denimo rubrika Na kratko), kjer med seboj ločujejo posamezna besedila oziroma vsebine, obenem tudi povzemajo njihovo glavno vsebino, včasih tudi stilno.
  • Mednaslovi: So krajši enostavni naslovi v besedilu, ki ločujejo posamezne dele (praviloma daljšega) besedila. Pri tem opravljajo več funkcij: grafično razdelijo dolgo besedilo na krajše enote, napovedujejo vsebino naslednjega dela besedila in s tem bralcu omogočijo, da hitreje izbere, kateri del besedila bo prebral. Obenem pa tudi vabijo k nadaljnjemu branju, ko med dolgim besedilom zanimanje za branje že upade.

2. Napiši članek z vsaj tremi odstavki in dobrim vodilom o nečem zanimivem, kar se je zgodilo v vaši cerkvi, šoli, domu ali pri stezosledcih.

Upoštevaj pridobljeno znanje. Članek večkrar preberi in po potrebi dele ponovno napiši.

 

3. Kaj je bistveno pri pisanju dobre zgodbe?

Novinarsko besedilo ima zakonitosti in značilnosti, po katerih se loči od literarnega, reklamnega, znanstvenega in drugih besedil. Različni avtorji te značilnosti definirajo in razvrščajo različno.

Za novinarsko besedilo je značilno:

–  novost (naslovniku sporoča nekaj novega, kar se je zgodilo ravnokar oz. v zelo kratkem času pred sporočanjem);

aktualnost (dogodek je z vidika družbe v trenutku sporočanja pomemben, družbeno pereč);

resničnost (dogodek se mora res zgoditi, izjave morajo biti resnične);

pomembnost (ki sicer variira glede na družbeno okolje oziroma je družbeno pogojena);

zanimivost (novinarstvo sporoča tudi manj pomembne, a za širšo javnost   zanimive dogodke; na prvi pogled ali dejansko manj zanimive pa   skuša z   načinom ubesedovanja narediti zanimive).

Novinar mora:

  • Razumeti to, o čemer piše.
  • Poznati občinstvo, ki bo njegov članek bralo.
  • Napisati dobro vodilo, ki bo pritegnilo bralca, da prebere celoten članek.
  • Vsak odstavek besedila bi moral graditi na informacijah iz prejšnjega odstavka; informacije pa morajo biti vključene v besedilo od najbolj do najmanj pomembne (načelo obrnjene piramide).
  • Uporabljati primeren jezik in stil pisanja (glede ne vrsto besedila in občinstvo.
  • Uporabljati knjižni jezik.
  • Poskrbeti, da v besedilu ni pravopisnih napak.
  • Večkrat preveriti točnost zapisanih podatkov (številke, imena, nazive …).
  • Upoštevati roke za oddajo besedil (ažurnost informacij).

 

4. Pojasni razliko med pasivnimi in aktivnimi glagoli (tvorniki in trpniki). Navedi tudi primere.

Glagolski način je glagolska kategorija in je izraz zveze med glagolom in njegovimi argumenti. Predstavlja razmerje med osebkom in (iz)vršilcem dejanja. Obstaja kar nekaj vrst glagolskih načinov, vendar večina evropskih jezikov pozna le dve: tvorno ter trpno.

Slovenski jezik ima dve vrsti glagolskih načinov, in sicer:

  • tvornik/aktiv
  • trpnik/pasiv

Tvorne povedi so tiste, v katerih je osebek povzročitelj, (iz)vršilec dejanja ali nosilec stanja.

Navijači so gledali tekmo.
Jaz pojem pesem.

Trpne povedi so tiste, v katerih se vršilec dejanja ne kaže. V trpnih povedih objekt postane osebek, in se dejanje poimenuje z deležnikom na –n ali –t.

Tekma je bila gledana. (od koga?)
Pesem je peta.

Če v povedi ni vršilca dejanja in ga na podlagi sobesedila ali sotvarja ne moremo misliti, je glagolska oblika tvorniška:

Snežilo je.

V slovenščini je tvornik pogostejši od trpnika, ki ga lahko ob ohranitvi istega časa in vida zmeraj spremenimo nazaj v tvornik, obratno pa ne vedno. Tvornik je prvoten, trpnik pa je le pretvorbena oblika.

5. Na spletu ali v knjižnici poišči navodila za pisanje člankov in jih preuči. Pridobljeno znanje upoštevaj pri pisanju.

 

6. Napiši zgodbo na eno od naslednjih tem:

  • Kako je vaša družina najprej sprejela Kristusa? Ali ste to bili vi, vaši starši, stari starši itd.
  • Osebne izkušnje odgovorjenih molitev ali Božjega vodstva.
  • Zanimiv hišni ljubljenček, ki ste ga imeli.
  • Izkušnja iz tabora ali stezosledskih dogodkov.
  • Ko je Bog prvič postal resničen zate kot prijatelj in osebni rešitelj.
  • Najtežja stvar, s katero se sooča kristjan danes.

7. Napiši zgodbo za objavo v adventistični publikaciji (tiskani ali spletni).

Namig: Zgodbo lahko pošlješ za objavo na stezosledski spletni strani (stezosledec@gmail.com), v informatorju konference ali na spletni strani adventisti.si (zmago.godina@adventisti.), v biltenu lokalne cerkve, časopisu za mlade Odjek, v reviji Adventistični pregled.

8. Pojasni sestavne dele spremnega pisma uredniku. Spremno pismo tudi napiši.

  • KDO piše?
  • KAJ se je zgodilo?
  • ZA katero OBČILO (tiskani, elektronski medij) in IME OBČILA (morda jih urednikujejo več).
  • PRILOŽENE FOTOGRAFIJE ali VIDEOPOSNETKI (kdo je avtor (imaš dovoljenje za objavo)? So na njej mladoletni (imaš dovoljenje za objavo)? àČIM VEČJA RESOLUCIJA (VELIKOST)
  • PLAČILO?
  • KONTAKTNE INFORMACIJE

9. Katera izobrazba je koristna za opravljanje novinarskega poklica?

Novinarstvo lahko študiraš v Ljubljani na Fakulteti za družbene vede. Med temami, ki jih v sklopu študija obravnavaš so: množični mediji, komunikologija, sociologija, politologija, psihologija, novinarsko pravo, novinarska etika, novinarsko sporočanje, novinarsko pisanje, statistika, tuji jeziki, računalništvo in informatika …

NOVINARSTVO – Fakulteta za družbene vede

                -> novinar (UNI)

Soroden študij je tudi na Fkaulteti za medije:

MEDIJI IN NOVINARSTVO – Fakulteta za medije

                -> diplomant/ka medijske produkcije (VS)

Novinarju pa “pride prav” tudi izobrazba in znanje na drugih področjih, kot so politologija, ekonomija, tuji jeziki, sodobni mediji – splet, podjetništvo, okolje kultura, kulturologija, znanost, umetnost, glasba, medijska produkcija, snemanje, montaža …

10. Katere vrste delovnih mest so na voljo vsem, ki jih novinarstvo zanima?

Novinar, urednik, mlajši dežurni novinar, starejši dežurni novinar, fotoreporter, producent, manager spletnih omrežij, radijski ali televizijski voditelj, snemalec, režiser, raziskovalni novinar, spletni urednik, spletni novinar, založnik, preverjevalec dejstev …

 

POGLEJ ŠE:

468 ad