V ponedeljek 1. avgusta 2011 zgodaj zjutraj, bolj natančno ob 4h, je skupina 27 stezosledcev iz Slovenije in Hrvaške, krenila na zelo zanimivo pot. Naš cilj je bil veliki mednarodni stezosledski tabor, ki se je nahajal 80 km zraven Rima. Na poti smo skrenili do poševnega stolpa v Pisi in sedaj se lahko vsak od udeležencev pohvali s sliko, kako podpira ta stolp da ne pade, ali ga potiska, ali pa kakor je kogar navdihnila domišljija… Po nekaj krepkih urah vožnje, ko bi že morali biti tam in se je tudi navigacija znašla sredi ničesar smo bili resnično blizu… Ampak res samo blizu… No, ko smo dodobra spoznali vso okolico tabora, smo našli še edino označeno pot, ki nas je pripeljala v tabor. Skozi velik lesen vhod smo vstopili na prostor, kjer je že bilo veliko udeležencev iz raznih evropskih držav in tudi drugod. Večini se je takrat odvalil kamen od srca in pustolovščina s 2600 udeleženci se je lahko začela.
Najprej smo vsi dobili modre majice, vsak svojo zapestnico, knjižico in našitek za udeležbo na taboru. Naš urnik je bil vsak dan zapolnjen z zanimivimi delavnicami, napetimi igrami in navdihujočimi predavanji. A sem rekel predavanji? Bolje bi bilo reči, da smo opazovali nekaj med opero, baletom in dramo… V bistvu smo v glasbi, plesu in drami smo skupaj z apostolom Pavlom potovali skozi Filipe, Korint, Efez, Ciper, Malto, Rim in Atene. Spoznavali smo kako je Pavel bil voden od zgoraj in da ga je nevidna roka ves čas ščitila pred njegovimi sovražniki. In enako pustolovščino lahko doživimo tudi mi danes, če le imamo dovolj poguma. To pa smo prepevali tudi v himni tabora, ki se nam je zelo vsedla v uho in srce.
In na koncu, dogodivščina ne bi bila popolna če ne bi omenil še hrane. Verjetno poznate pregovor, da se tudi jagod človek naveliča… No, mi smo okusili testenine na tisoč in en način in verjemite mi, da bi jih marsikdaj zamnjali tudi za domače žgance.
Po koncu tabora smo si v enem dnevu ogledali še Rim. Kolosej, Vatikan, Španske stopnice, Vodnjak Trevi, Piazza Venecija, Piazza del Poppolo, Pantheon… vse to pogledati pri okrog 36°C je kar mali napor. Amapk fotografije, ki smo jih posneli odtehtajo vse muke.
No tu pa naših pustolovščin še ni konec. Na poti domov smo se ustavili še v zabaviščnem parku Mirabilandija, kjer smo preživeli cel zadnji dan našega potvanja. Divja reka, najhitrejši vlak smrti v Evropi, lansiranje rakete, kaskaderski triki za snemanje akcijskih filmov … to so le nekatere zanimivosti. In pa Mc Hrana, ki ni bila pasta pasta ….
Utrujeni in skurjeni, smo prispeli domov zgodaj zjutraj desetega dne našega potovanja. Pa vendar smo si zaželeli, da se udeležimo tudi naslednjega mednarodnega tabora na Nizozemsekm leta 2014.
Seveda, če želiš se nam lahko pridružiš, morda tudi ti 😉