Kot že nekaj preteklih let, smo se tudi letos med 14. in 21. julijem, z otroci dobili na stezosledskem taboru v Podbeli ob reki Nadiži. Čudovita okolica, neokrnjena narava daleč stran od velikih mest, visoki hribi in osvežilna vendar ne premrzla reka Nadiža, so že zadostni razlogi za preživetje nepozabnega tedna. Ko pa k temu dodamo še družbo vrstnikov iz cele Slovenije dobimo doživetje, ki se ga bomo skupaj z otroki spominjali še vrsto let.
Nekaj čez štirideset otrok je bilo razdeljenih na v dve starostni skupini, kateri sta imeli vsaka svoj program, primeren starosti udeležencev. Tako so mlajši otroci – Pustolovci, npr. osvojili 1642m visok hrib Matajur na meji z Italijo, obiskali slap Kozjak, se orientirali v okolici kampa, plezali, iskali skrite zaklade s pomočjo GPS-a… Starejši – Stezosledci, so morali osvojit malo bolj zahteven vrh – Kobariški Stol. Za to pot so potrebovali dva dni, vmes pa so prespali pod zvezdnim nebom ob čudovitem bivaku Hlek. V kurišču ob bivaku so si zakurili ogenj in pričarali taborno vzdušje na 1200 m nadmorske višine. Hrana, ki so jo tovorili s seboj, je zelo teknila, kar je še posebej veselilo tiste, ki so nosili v nahrbtnikih skupinsko hrano. Spoznali so tudi da krava sploh ni domača žival, ter da nam manjka še precej pogajalske logike da bi se s katero predstavnico te živalske vrste lahko dogovorili za kak mlečni prispevek. Morda pa bo to izziv za naslednji tabor – kako ujeti in pomolzti kravo 🙂
Zraven podobnih aktivnosti kot pri manjših otrocih so Stezosledci prehodili še rečno strugo od Napoleonovega mosta do naslednjega mosta v smeri proti rečnemu toku in potem še nazaj.
En teden nam je prehitro minil. Na socialnih omrežjih so se povezala začeta prijateljstva iz tabora. In že po le nekaj dneh sem bral komentarje z vsebino: “pogrešam tabor”.
Tolažimo se z mislijo, da bo leto hitro naokrog, ter se že veselimo Camporeeja na Nizozemskem, kjer upamo da se srečamo v čim večjem številu.
Do takrat pa se bomo dobivali po rodovih in morda še kje…
Zakaj že se nam ne bi še ti pridružil? 🙂