“Taborjenje za otroke in najstnike”
Letos smo si za kraj poletnega taborjenja za otroke že drugo leto zapored izbralo majhen, miren in prekrasen kraj Podbelo. Dovolj daleč od mestnega vrveža, ki bi motil naše misli in dovolj blizu hribov, ki so nas vabili na razne aktivnosti. Nekaj metrov od tabornega prostora je že bila naravna osvežitev v reki Nadiži, ki nam je polepšala vroče poletne dni. Letošnjega taborjenja, ki je potekalo od 22.7-29.7.12, se je udeležilo preko 40 otrok iz cele Slovenije. Otroci so bili razdeljeni v dve starostni skupini; prva od 6 do 10 let in druga od 11 do 15 let. Znotraj teh skupin so otroci bili zopet razdeljeni na manjše skupine, ki so med seboj tekmovale v raznih aktivnostih (orientacija, nočna orientacija, plezanje, igre brez meja, razne ročne spretnosti…). Zraven že omenjenih aktivnosti se je starejša skupina lotila nekaj malo bolj odbitih aktivnosti, kot je npr. premagovanje reke Nadiže od Napoleonovega mosta pa do naslednjega, ki vodi cesto proti Breginju. Adrenalin river walking, kot smo poimenovali to aktivnost, nam je ponudil občudovanje prekrasnega kanjona, ki ga je skozi tisočletja oblikovala narava, hkrati pa nam je tudi ponudil popolnoma naraven whirpool masažni učinek. Naslednja odbita avantura je bila, ko smo se opremljeni z velikimi nahrbtniki, spalkami in armafleksi lotili pohoda na Matajur. Vzpon smo začeli v četrtek popoldan in nato prenočili na žametni zeleni trati, nekje na 1300m nadmorske višine. Zaviti v spalke, nad nami pa zvezdnato nebo. Neprecenljiv občutek, tako za tiste otroke, ki živijo v Ljubljani, kot tiste iz ravnega Prekmurja. Zmečkani sendviči in potolčeno sadje so nam v teh hribih teknili veliko bolj, kot običajno hrana v pet zvezdničnem hotelu. Čudovit razgled proti Tržaškemu zalivu so malo zmotile vročinske meglice, ki so nam v daljavi meglile pogled. S pomočjo domišljije pa smo si vseeno uspeli predstavljati da je tisto tam v daljini, kjer se v meglici zlijeta nebo in zemlja, v resnici Jadransko morje. Prekrasne vtise je nekoliko pokvaril le ekstremno dolg sestop v Svino… Čase na potokazih smo morali pri sestopu pomnožiti x2. Ko smo naleteli na vodnjak v Svinu se je začela vojna s polivanjem, ki se je nato nadaljevala še s škropljenjem v Nadiži in zopet se je življenje vrnilo, vsaj toliko, da smo si kmalu zaželeli užitka tudi v počitku. »Dobro za duh, telo in dušo« je vodilo, ki nas je spremljalo skozi ves teden. Taborni ognji ob večerih, peka kruha na žerjavici, prepevanje skupnih pesmi ob spremljavi kitar, duhovna razmišljanja o tem kaj bi želeli vprašati Boga, dviganje in spuščanje zastave so skupino otrok, ki so nekateri bili v začetku tedna popolni tujci, spremenilo v najboljše prijatelje. Otroci se že veselijo novih taborov, vodniki pa že kujemo načrte kako jih bomo popestrili z novimi aktivnostmi.